Pod rahlo provokativnim naslovom se je skrivala vsebina 20. Evropskega kongresa narodnih skupnosti preteklo sredo v Celovcu. V torek zvečer, 10. novembra, smo bili v Domu glasbe priča govorom avstrijskega političnega vrha (zvezni predsednik Heinz Fischer, deželni glavar Gerhard Dörfler, ki se je tokrat pohvalil z vzornim sodelovanjem s Konsenzno skupino, dvojezičnih napisov pa se ni dotaknil) in izvrstnega dunajskega profesorja in publicista Paula Lendvaia, ki je spregovoril o večinah in manjšinah v spreminjajoči se Evropi.
Prof. Paul Lendvai med govorom z naslovom
Mehrheiten und Minderheiten in einem sich wandelnden Europa.
Erfahrungen, Enttäuschungen und Hoffnungen
V sredo, ko se dvorana ni več bleščala v soju fotoreporterskih bliskavic, so v dvorani ostali predvsem 'veliki umi' preučevanja narodnih skupnosti, ki se s tematiko ukvarjajo na splošno ali preučujejo posamezne narodne skupnosti (na področju zgodovine, filozofije, jezikoslovja, politologije ...). Meni ljubo področje koroških Slovencev sicer ni bilo središče kongresa, se je pa kar nekaj predavateljev dotaknilo teme, predvsem pa se je v razpravi po predavanjih občutilo, da je problematika narodnih manjšin še kako vroča ter da je bilo na kongresu tudi mnogo ljudi, ki jih to področje zanima (ne le koroških Slovencev, temveč tudi preučevalcev). Posebej aktualna je bila tokrat tema Kočevarjev, ki jo je na nov in zanimiv način odprl mag. Georg Marschnig z Dunaja, po odzivu publike pa sem lahko zaznala mnogo nerešenih vprašanj v meni sicer slabo poznani tematiki, a z mnenji, ki so odražala mnoge stare in globoke rane.
Zanimivih predavanj ni manjkalo: univ. prof. dr. Reinhard Heinisch iz Salzburga je govoril o globalizaciji družbe ZDA in izpostavil zanimiv pristop k (relativno dobremu) sožitju zelo različnih svetovnih narodov na območju ZDA, kjer se opušča oznaka melting pot (talilni lonec) in se raje uporabljata mešana solata ali mozaik narodov. Sicer so primerjave z Evropo in njenimi manjšinami po mojem mnenju s tega vidika praktično nemogoče, saj gre v Evropi tako za avtohtone kot novonastjajoče manjšine, ZDA pa so tipična država priseljencev, a nek model integracije manjšin je tudi v Evropi potreben in pomemben za stabilnost EU, za kar nam je v nekaterih pogledih lahko zgled tudi Amerika.
Predsednik Osrednjega sveta nemških Romov in Sintov Romani Rose je obširno predstavil zgodovino in trenutno stanje največje evropske manjšine tako s pravnega kot realnega vidika in s tem tudi opomnil, da se pravno varstvo kaj hitro konča na papirju, neha pa v glavah ljudi. Pretresljivo je bilo tudi dejstvo, da se v nacističnih pobojih poleg šestih milijonov Judov velikokrat pozablja omeniti tudi 500.000 pobitih Sintov in Romov.
Zame najbolj naslovu odgovarjajoče predavanje pa je imel dr. Andreas Goldberg s Centra za študije o Turčiji iz Essna, ki se je pod naslovom Nemški Turki - turški Nemci. Življenje med kulturama poglobil v vprašanje 'novih' manjšin, ki nastajajo v skoraj vseh državah EU, pojavjajo pa se večinoma le ob različnih izbruhih nemirov, torej le takrat, ko jih večina vidi kot problem (za kar smo v veliki meri odgovorni mediji). Gre za tri generacije Turkov, ki se le počasi vključujejo v tradicionalno nemško družbo, ob tem pa se tako Nemci kot Turki srečujejo z izzivi medkulturnega dialoga, ki v realnosti zveni precej bolj trdo kot v oguljenih frazah politikov.
Edini predavatelj iz Slovenije dr. Danijel Grafenauer z Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani je v svojem prispevku o Sloveniji kot vzorni državi, ki je že zelo zgodaj poskrbela za dobro pravno varstvo narodnih manjšin na svojem ozemlju, požel val navdušenja in hkrati izzval vprašanja o dvoličnosti EU: vse države pristopnice EU v zadnjem krogu širitve so morale urediti vprašanja reševanja problematike narodnih manjšin na svojih ozemljih, medtem ko nekatere stare članice še danes nimajo urejenih odnosov.
Vprašanje integracije manjšin je po mojem mnenju eno najpomebnejših in nezanemarljivih, če želimo živeti v Evropi, kjer so manjšine začimbe kulture in zgodovine večinskih narodov. Bolj ko se manjšina čuti sprejeta in upoštevana v svojih posebnostih ter hkrati del večinskega naroda, manj se lahko bojimo nemirov in se otresemo nepotrebnega strahu pred izgubljanjem 'svojega' in na drugi strani asimilacije.
Konec koncev vedno pridem do istega vprašanja: je nacionalna država res najvišja stopnja in oblika narodne identitete?
Več najdete tudi na straneh ORF Volksgruppen in STA.
Komentarji