Po fotografskem tečaju z Arnejem Hodaličem, na katerega so me poslali Darja in moji prijatelji, sem se malce bolj začel ukvarjati s fotografijo. Zdaj so v ospredje stopili pojmi kompozicija, količina svetlobe, občutljivost ... začelo se je obdobje resnega učenja fotografiranja, opazovanje fotografij drugih avtorjev, iskanje motivov ... Ni kaj, talente je potrebno razvijati, kajne.
Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji. Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko. Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepom
Komentarji
...imaš pa mirno roko ali pa miren model :) pri 200mm in času 1/20s...