Blizu, bližje, makro

Po fotografskem tečaju z Arnejem Hodaličem, na katerega so me poslali Darja in moji prijatelji, sem se malce bolj začel ukvarjati s fotografijo. Zdaj so v ospredje stopili pojmi kompozicija, količina svetlobe, občutljivost ... začelo se je obdobje resnega učenja fotografiranja, opazovanje fotografij drugih avtorjev, iskanje motivov ... Ni kaj, talente je potrebno razvijati, kajne.

Komentarji

Oseba Ladka sporoča …

Sem čakala na odmev Arneja na blogu - pa tudi kaj na novo pridobljene modrosti bi/bom kdaj hvaležno sprejela!

5. februar 2009 ob 19:28

Oseba . sporoča …

A to zdej pomeni, da lahko tvoje slike tudi kaj kritiziramo?
...imaš pa mirno roko ali pa miren model :) pri 200mm in času 1/20s...

6. februar 2009 ob 12:54

Oseba Tomaž Ovsenik sporoča …

Iztok, tako je. Tvojih komentarjev se še posebej nadejam, upam, da dobim kaj pametnega pod noge :). Mirna roka? Ja, k temu pomaga VR objektiv.

6. februar 2009 ob 12:57

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Moški vikend

"Ati, a bova šla enkrat skupaj na kolo, tako, kot greš ti zjutraj?" "Ati, midva tudi!" "Jaz tudi, samo midva!" Tako približno so se kar nekaj časa vrstile prošnje od največjega naprej (mala dva zaenkrat še ne kolesarita z nami, razen, kadar ju naložim v prikolico in se peljemo skupaj). Odkar sem namreč spet več na kolesu, si otroci vse bolj želijo aktivne družbe z mano tudi na tak način. Da bi ugodil vsem trem naenkrat ter obenem želji, da gremo enkrat fantje skupaj prespat v šotor, smo se odpeljali v Kranjsko Goro, kjer smo v kampu Natura Eco postavili šotor ter zajahali kolesa. Sicer sem imel načrt, kam se bomo odpeljali, vendar sem ga sproti prilagajal njihovi utrujenosti in volji. Imeli smo zelo prijeten vikend, ki bi lahko postal naša moška tradicija :). Kolesarski raj Zelenci Moj ponos Kosilo pri Pehti Ati, utrujen! Ni boljšega zaključka od sladoleda

Preberite več

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.

Preberite več

Njegov rojstni dan

Zdaj imamo to že v navadi, da na božični večer poleg večerje pripravimo tudi praznovanje za Jezusov rojstni dan, k čemur seveda paše tudi torta. Pihajmo! Neustavljivi napadalci na sladkor Družinska

Preberite več

Ovseniki

Preišči ta spletni dnevnik