Ker sva dopoldansko kavo pri starših Perčič raztegnila na čas kosila, si danes nisva mogla privoščiti kakšnega daljšega izleta. Zato sva jo po kosilu mahnila v Srednjo vas nad Tržičem, odkoder sva se vzpela na Dobrčo, kjer nisva bila še nikoli. Meni pa ni ravno prijetno, da nekatere hribe gledam od doma že vse življenje, pa še nikoli nisem bil na njih. Hiter popoldanski skok nad spodnjo tanko plast oblakov je tako postregel s prijetnim lovljenjem oktobrskih sončnih žarkov pred kočo na Dobrči. Družbo nama je delala prijazna prinašalka.


"Ati, a bova šla enkrat skupaj na kolo, tako, kot greš ti zjutraj?" "Ati, midva tudi!" "Jaz tudi, samo midva!" Tako približno so se kar nekaj časa vrstile prošnje od največjega naprej (mala dva zaenkrat še ne kolesarita z nami, razen, kadar ju naložim v prikolico in se peljemo skupaj). Odkar sem namreč spet več na kolesu, si otroci vse bolj želijo aktivne družbe z mano tudi na tak način. Da bi ugodil vsem trem naenkrat ter obenem želji, da gremo enkrat fantje skupaj prespat v šotor, smo se odpeljali v Kranjsko Goro, kjer smo v kampu Natura Eco postavili šotor ter zajahali kolesa. Sicer sem imel načrt, kam se bomo odpeljali, vendar sem ga sproti prilagajal njihovi utrujenosti in volji. Imeli smo zelo prijeten vikend, ki bi lahko postal naša moška tradicija :). Kolesarski raj Zelenci Moj ponos Kosilo pri Pehti Ati, utrujen! Ni boljšega zaključka od sladoleda
Komentarji