Sveta Gora 3.0 - romanje, ekstremni šport ali norost?

Pred dvema letoma sem se zaobljubil, da bom v zahvalo za rojstvo dveh zdravih fantov opravil peš romanje na Sveto Goro. Pestrost življenja je priložnost prestavila za dve leti naprej. Prijatelj Klemen, s katerim sva se na pot podala že tretjič, je imel še večji razlog, njegov sin je namreč ozdravel po težki bolezni.

Razlog, da se podaš na več kot 100 km dolgo pot čez hribe in doline, ne more biti samo ljubiteljsko pohajkovanje ali imeti nekaj prostega časa. Če bi bil ljubitelj ekstremno dolgih pohodov in bi to vzel kot šport, bi pot zaključil po prvem dnevu, ko so pekoči žulji oplemenitili podplate. Ne gre več, zdravje je na prvem mestu, bi si rekel in pot nadaljeval, ko bi se pozdravil.

Ko te ob vsakem koraku zapečejo noge od žuljev, ko čutiš vsak kamenček pod čevljem, ko vsako stopinjo, za katero je nagnjena cesta, čutiš kot bolečino v drugih sklepih, mišicah in vezeh, ko te celo telo prepričuje, da ima dovolj, da želi počivati, se vse skupaj zdi kot norost. Ko se vse v tebi sprašuje samo 'Zakaj?', moraš imeti v sebi zelo dobro pripravljen odgovor, ki se skriva v višjem namenu.

Doma imam čudovito ženo, imava dober zakon, za katerega se trudiva, imam tri popolnoma zdrave sinove, imam jih, čeprav sem dolgo mislil, da otrok ne bo, imam talente, ki mi omogočajo preživetje, imam prihodnost, imam ... Vse te stvari niso samoumevne, so veliki darovi, ki mi jih nenehno pošilja On, v katerega verujem. Ko telo ne more več, ko hudič prepričuje, naj odneham, da je dovolj, da me en avtoštop lahko odreši vsega, pomaga molitev in zahvaljevanje za te darove. Pomagajo tudi vzpodbude dobrih ljudi, ki jih srečava na poti. Pomaga dobrota najinih gostiteljev. Pomaga nekaj minut počitka. Pomaga hec, ki si ga ponavljava. Pomaga dobra glasba, ki nama jo ob počitkih zavrtim s telefona. Pomaga misel, da ima vse to zelo dober smisel.

Darja in fantje so me spremili na Slovenski trg v Kranju, kjer sva začela svojo pot.

Pogled nazaj proti Šmarjetni gori

Skozi Lušo gor proti Jarčjemu brdu

Kot svinja v buče sem se zapodil v borovnice

Moja prehrana: sladek kruh s pršutom in beljakovinsko bogate čokoladke.

Počitek ob pivu. Ena boljših stvari romanja v moški družbi :)

Iz Javorij proti Malenskemu vrhu in dol proti Hotavljam

"Stari, jest sm fertik, ne morem več!" "Ajde, greva še ene dve urci ..."

Odrešenje v podobi Aleša in piva. Splačalo se je še tisti dve uri hoje.

Prvo noč sta naju gostila Aleš in Irena Rupar, avtorja Racmank, v katere so zaviti naši fantje.

Iz Podjelovega brda gor do Ermanovca in proti Kladju

Skozi grapo v dolino Idrijce, kjer domuje ...

... gospa Pavla, ki naju je gostila pred osmimi leti. Vedno naju je vesela in tudi tokrat sva se oglasila na kavi.

Jagršče, Šebrelje ... teh krajev ne bi nikoli obiskal, če ne bi tod čez romal na Sveto Goro.

Tamle gor je kmetija Cirila Jereba, ki naju je gostil prejšnjič. Tudi tokrat se ustaviva in na kratko pokramljamo.

Utrujen? Ne, zbit in povožen. A pred nama je še en dan hoje.

Drugo noč sva prespala pod senikom pri družini Rijavec.

Neobremenjeni martinček in utrujeni romar

Počasi, zelo počasi se nabirajo kilometri. Mučna hoja skozi Čepovan do Grgarja ubija voljo.

V Grgarju naju odreši brat Ambrož, motor Svete Gore, ki nama pelje nahrbtnike.

Še 400 metrov vzpona za zaključek.

Saj ni videti, da komaj živim in sem z zadnjimi močmi prišepal do bazilike, kajne?

Zmaga. Tretjič.

Ambrož s Svetogorsko pokoro, ki zbudi še mrtveca. Naju je spravila pokonci :)

Svežina nedeljskega jutra je odnesla večino bolečine ...

... in pripeljala Darjo in fante.

Navdušenje fantov nad Ambroževimi kosilnicami.

Zdaj, ko je pot za mano že tretjič, lahko pomodrujem tudi o tehničnih stvareh:

• Obutev: gojzarji so zakon, vse ostalo je premehko, premalo veže nogo, ožuli ... Obvezna oprema je set za ravnanje z žulji: igla, razkužilo, ogromno obližev.
• Hrana: moja najljubša kombinacija sendviča je sladek kruh, sir in pršut - sendvič mora biti zelo dober, saj v trenutkih utrujenosti kakšen suh kruh le stežka spraviš vase. Energijske čokoladke naj bodo sočne, ne iz kakšnih suhih oreškov. To dvoje je zadostovalo za tri dni. Gorilnik in kuhana hrana odpade, je samo nepotrebna teža v nahrbtniku.
• Oblačila: lahek klobuk s širokimi krajci, švic majica (obvezno vsaj ena z dolgimi rokavi, močno sonce namreč hitro opeče roke). Čim lažja pelerina za primer dežja.
• Spanje: čim lažja spalna vreča, podloga povzroča samo nepotrebno težo v nahrbtniku.