Preskoči na glavno vsebino

Divji v srcu (Wild at Heart)

»… globoko v srcu vsakega moškega je skrita velika želja po bojevanju, avanturi in reševanju nežnejšega spola.«

Pred dobrim letom je žena od prijateljice dobila v dar knjigo iz druge roke v angleščini z naslovom Wild at Heart (Divji v srcu). Pomenljiv podnaslov Discovering the Secret of a Man's Soul (Odkrivanje skrivnosti moške duše) in kratek opis vsebine na zadnji platnici sta bila dovolj, da sem začel prebirati knjigo, ki je obljubljala odkrivanje velikih sanj vsakega fanta: biti junak, premagati zlobneže in osvojiti srce svojega sanjskega dekleta.

V vsakem moškem, čeprav še tako majhnem, je del bojevnika

Knjigo sem prebiral v mrzlih in deževnih jesenskih dneh, ko sem z vozičkom po bližnjih vaseh sprehajal nekaj mesecev stara sinova dvojčka. Ob treh sinovih sem se spraševal, kaj kot oče in mož lahko dam svojim otrokom, kako naj jih opremim za življenje, kakšen zgled naj jim dam?

Knjiga podaja odgovore, ki jih kot fant nisem dobil od svojega očeta. V odnosu oče-sin namreč večinoma ni veliko besed, saj očetje vzgajajo veliko bolj z zgledom kot z besedo, zato s(m)o fantje večkrat prikrajšani za kakšno življenjsko modrost.

Bojevanje, pustolovščina, boj za žensko

Če bi mamice, vzgojiteljice in učiteljice razumele, da je globoko v srce vsakega moškega položen nagon po bojevanju, avanturi in skrbi za nežnejši spol, bi imele pri vzgoji precej lažje delo.
Zame je knjiga kot priročnik za iniciacijo moškega, ki tega obreda ni nikoli opravil. V moderni zahodni družbi namreč fantje večino svojega odraščanja preživimo z odraslimi ženskami: prvo leto z mamo, v vrtcu z vzgojiteljico, v šoli z učiteljico …, zato večino vzgoje dobimo od žensk. Te pa večinoma »izdelujejo pridne fante«, za katere se spodobi, da se lepo obnašajo, lepo govorijo, sedijo pri miru, se ne ravsajo, pretepajo, norijo …

Če bi mamice, vzgojiteljice in učiteljice razumele, da je globoko v srce vsakega moškega (tudi zelo majhnega) položen nagon po bojevanju, avanturi in skrbi za nežnejši spol, bi imele pri vzgoji precej lažje delo, saj fantov ne bi bilo treba stalno miriti in disciplinirati, temveč njihovo energijo usmerjati v dobre stvari.

Fantom ni treba vedno preprečiti, da se zravsajo, ni jim treba preprečevati, da bi se igrali sabljanje ali streljanje, ni jih treba vleči z vsakega najmanjšega drevesa, ker te stvari obupno potrebujejo, saj tako odkrivajo sami sebe.

Ena bolj zgovornih stvari, ki jih avtor opisuje, je dejstvo, da bo vsak fant, ne glede ne to, na katerem koncu sveta se rodi in kakšne vzgoje je deležen, slej ko prej v vsaki palici ali podobnem predmetu, videl orožje, s katerim se bo bojeval proti namišljenemu nasprotniku.

Zahodni moški ... odsotni očetje

Avtor opisuje ljudstva, kjer opravljajo obred iniciacije, bistvene stvari v življenju moškega, s pomočjo katere pride do odgovora na svoje temeljno vprašanje: »Ali zmorem?«. Ker v naši zahodni kulturi tega ne poznamo več, ker se nam to zdi celo hecno, zastarelo in nerazumljivo, se dogaja, da je vedno več moških, ki nimajo temeljnega zaupanja sami vase. Zgolj zato, ker jim nikoli nihče ni rekel, da zmorejo.

Razlog za to pa so odsotni očetje, ki premalo aktivno sodelujejo v vzgoji in odraščanju svojih sinov. Prav oče je tisti, ki sinu položi temelje samozavesti. Če tega ne stori, bo sin lahko vse življenje iskal svoj smisel in svoje »ime«. Oče je tudi tisti, ki svojemu sinu lahko prizadene največjo rano – s svojo odsotnostjo, s ponižanjem, občutkom nevrednosti …

Potovanje v lastno dušo

Od temeljnega vprašanja vsakega moškega avtor preide k iskanju odgovora nanj. Moški, ki želi v življenju biti zares srečen, se bo moral odpraviti v raziskovanje svoje duše – tja, kjer večinoma leži tudi najgloblja rana. Svojo rano mora odkriti in spoznati razloge zanjo, šele potem jo bo lahko začel zdraviti. Naši očetje, ki ravno tako kot mi niso bili popolni očetje, večinoma ne morejo več ozdraviti te rane.

A ponavadi pozabljamo na našega Očeta, ki je v nebesih. On nas brezpogojno ljubi, pozna vse naše napake, a tudi ve za našo moč, nam daje pogum in odgovor, da zmoremo.

Ne le preživeti, ampak živeti

Glavno sporočilo knjige, ki je danes že prevedena v slovenščino z naslovom Divji v srcu, je, da v življenju ni glavno preživeti, temveč predvsem in zares živeti. V branje jo priporočava vsem fantom, možem, očetom, ker jih bo pripeljala na pot iskanja svojega najglobljega smisla in jim ponudila odgovore na temeljna življenjska vprašanja. Pa tudi mamam, vzgojiteljicam in učiteljicam, ker jim bo pomagala bolje razumeti svoje može, sinove in otroke, ki so jim zaupani v varstvo.

Doma imam knjigo v izvirniku - če želiš, ti jo posodim.

Odlomki iz knjige

»Skrivno hrepenenje vašega srca, najsi gre za to, da bi zgradili barko, s katero bi zajadrali, napisali simfonijo in jo zaigrali ali pa posejali polje in skrbeli zanj – to so stvari, za katere ste bili ustvarjeni. Zato ste tukaj. Raziskovati, graditi, osvajati – dečku iz čisto preprostega razloga ni treba reči, naj počne te stvari, to je njegov namen. Toda to vključuje tveganje in nevarnost in v tem je past. Smo pripravljeni živeti s stopnjo tveganja, ki nam jo Bog ponuja?«

»Vse to bahanje in navidezna samozavest in trdo ukazovanje je izhajalo iz strahu – strahu, da če ne bom takšen, potem bodo razkrili, da sploh nisem moški. Nikoli ne razočaraj, nikoli ne bodi nepreviden, daj od sebe 150 odstotokov. Uspešneži so družbeno sprejemljiva oblika nasilnih moških, ki pretiravajo na en ali drug način. Njihove žrtve so običajno njihovi zakoni, družine in njihovo zdravje.«

»Nebeško kraljestvo si s silo dela pot,« pravi Jezus, »in samo močni ga osvajajo« (Mt 11,12). Je to dobra ali slaba stvar? Upam, da se daj že vidite, kako dobra, globoka in sveta je moška bojevitost in to vam bo pomagalo razumeti, kaj pravi Kristus. To primerjajte s tem: »Nebeško kraljestvo je odprto za pasivne, mevžaste moške, ki vstopajo vanj s poležavanjem na kavču in z gledanjem televizije.« Če boste živeli v Božjem kraljestvu, pravi Jezus, bo potreben vsak gram strasti in sile, kar jih imate. Stvari bodo postale ognjevite, zato vam je bilo dano ognjevito srce.«

(John Eldredge: Divji v srcu: odkrivanje skrivnosti moške duše; izšla 2014 pri Društvu Zaživi življenje).

Najino mnenje o knjigi je bilo objavljeno na portalu iskreni.net.

Komentarji

Priljubljene objave iz tega spletnega dnevnika

Zleknjen v počivalnik berem knjigo

Nedeljsko dopoldne pri nas doma. Sedim zleknjen v naš stari ikein počivalnik. V levi roki knjiga, katere vsebina počasi drsi iz papirja v glavo, v desni roki skodelica moje najljubše kave. Dojenčka spita vsak v svoji posteljici, dva od večjih otrok se v svoji sobi mirno igrata s kockami, Darja in Jakob sta pri maši v sosednji župniji. Ne, to ni privid, niso sanje, niso pobožne želje. Je realnost zadnjih nedelj. V naši hiši imamo tudi trenutke blaženega miru. Po nedeljski jutranji maši, ki jo v domači cerkvi obiščem ponavadi v družbi dveh ali treh naših večjih fantov, imamo skupen družinski zajtrk. Neprecenljiva stvar ob dejstvu, da tega čez teden nimamo. Po zajtrku se še Darja odpravi k maši v sosednjo župnijo, sam prevzamem otroke in skrb nad kosom mesa, ki se v pečici spreminja v okusno pečenko. Res pa je, da vsega tega ne smem vzeti kot v naprej določen urnik, ker se moram zaradi prekinitve spanca dojenčkov ali morebitnega spora med starejšimi fanti zaradi zame še tako nepom

Slovo od mame

Veličino človeka ponavadi spoznamo šele po njegovi smrti. Ko sem v zadnjem času spremljal svojo mamo, sedečo na vozičku, nemočno in večinoma odvisno od drugih, sem večkrat pozabil na to, kdo je v resnici bila. Pisma, sporočila in besede tolažbe ter vzpodbude, ki ste nam jih v dneh po njeni smrti namenjali tisti, ki ste se prišli poslovit od nje, so me spomnile, da je naša mama v resnici vse svoje življenje podarila drugim. Z našim očetom sta prazno staro hišo spremenila v prijeten dom in ga napolnila z blagoslovom sedmih otrok. Njeno gostoljubje se je še posebej pokazalo vsakič, ko nas je obiskal kdo od sorodnikov iz Amerike. "Bila je ena najbolj prijaznih in nesebičnih ljudi, kar sem jih imel privilegij spoznati. Kljub jezikovni oviri sva se vedno nekako razumela," se je spominja moj bratranec Nick. Hvala vsem, ki ste me spomnili, da je bila moja mama kljub svoji skromnosti v resnici velika ženska.

Družine dvojnih dvojčkov

Že nekaj časa smo vedeli eden za drugega, letos pa je Janez dal pobudo, da se srečamo in spoznamo. Tri družine z enako dinamiko rojevanja otrok: najprej enega, potem pa dvakrat dvojčki. Družina Rahne iz Šentvida nad Ljubljano, družina Logar iz Suhe pri Predosljah ter družina Ovsenik iz Tenetiš. Fino je spoznati ljudi, ki brez dolge razlage 'štekajo' situacije, ki jih doživljamo doma. Tiste prijetne, ko ne veš, kako bi se dovolj zahvalil za milosti, ki so ti dane v obliki nasmejanih, veselih in zdravih otrok, kot tudi tiste, ki te peljejo na rob svojih zmogljivosti in preizkušnjo zakonskega odnosa ter spraševanje o pravilnosti vzgojnih odločitev. Barbara, Mojca, oba Janeza in otroci - lepo vas je bilo spoznati, se veselimo prihodnjega srečanja! Tri družine, petnajst otrok, od tega dvanajst dvojčkov.